KJER JE TOPLO

 

 

Spet čakaš občutek,

da je res, kar se zdi:

moraš nujno domov,

po vse drobne stvari.

 

Spet čakaš trenutek,

ko zagledaš oči,

moraš zliti se vanje;

v tolmune noči.

 

In želim si, da grem tja,

kjer je toplo in želim si,

da grem tja, kjer je svetlo.

 

Pridi v moje vesolje,

med planete strasti,

med planete ljubezni

in med svetle luči,

kot zeleno poletje,

kot srebrno nebo,

jaz ne vem,

ti ne veš,

on ne ve,

mi ne vemo …

Nimamo več nič,

razen srca.

 

Vse se menja, živi.

Vse stoji kot stara ura:

sprejeti to, ujeti to,

razumeti to,

 

da želim si, da grem tja,

kjer je toplo, in želim si,

da grem tja, kjer je svetlo.

 

Jaz želim si, da grem tja,

kjer je toplo … In želim si,

da grem tja, kjer je svetlo!

 

 

 

 

​

 ***

 

 

 

 

 

BREZ SRAMU IN BREZ STRAHU

​

​

(Nagrada za najboljšo skladbo na Festivalu šansona, 2005, RTV SLO;
predsednik žirije Mojmir Sepe)

 

 

Tih je vrt in mesec strt v slanem kropu.

Lahka ležim. Suklja se dim gor proti stropu

(daleč tam čez otožen vlak razreže mrak).

Napol sedim in spet mižim: misli v galopu …

 

Se ti raztopim v oči

in se zlijem iz dlani

dol na suha, žejna tla.

 

Kako te ljubim še,

brez sramu in brez strahu,

kako te ljubim še,

kadar koli, kakor koli.

 

Končno si tu

in jaz zaspim

v tvojem trebuhu.

Veš, da izgine vse,

kar je.

 

 

 

 

 

 ***

 

 

 

 

 

 

KADAR SVA SAMA

 

 

Kadar sva sama, se jokam in smejim,

kadar sva sama, utripam in dišim.

 

Zdaj, ko sem s tabo spet in svet je lep in

lahek in obrnjen naokrog, vse je lažje

tisočkrat in tisočkrat vem, da je prav tako.

 

Kadar sva sama, te gledam in molčim,

in ko sva sama, preprosto si želim,

 

da bi želela si še bolj, čeprav želeti si še

bolj se res ne da, da bi ti dala vse in več

kot vse in tisto malo, kar sem jaz.

 

Predem stečem spet stran, v lasten svet, daj,

daj, poljubi me, ne ustavljaj se …

Saj veš, da blodim po poteh, kjer ni nikogar,

kjer je mrzlo in temno ... Saj veš, da vsak

je vedno sam – in kdor prizna si, da je sam,

ta ni več sam.

 

Kadar sva sama, utripam in dišim,

kadar sva sama, se jokam in smejim.

 

Zdaj, ko sem s tabo spet, in svet je lep in

lahek in obrnjen naokrog, vse je lažje

tisočkrat in tisočkrat vem, da je prav tako.

 

Kadar sva sama, odpiram okna na stežaj.

 

 

 

 

 

 

 ***

 

 

 

 

 

 

LEDENA

 

 

Pridi, greva na konec sveta,

ne morem brez sebe in ne morem brez tebe,

jaz sužnja razuma, ti suženj teles.

 

Le kako lahko,

le kako lahko

puščaš me tako ledeno?

 

Daj, povej zakaj,

daj, povej,

zakaj me imaš rad tako vodeno?

 

Pišeš po meni z nevidnimi črkami

in moliš in prosiš, pa nič ne dobiš.

 

Le kako lahko,

le kako lahko

puščaš me tako ledeno?

 

Pridi, greva čim dalj stran od naju,

na konec sveta, stran od vsega …

Ne morem brez sebe in ne morem brez tebe,

jaz sužnja razuma, ti suženj teles …

 

Kakor koli že,

kakor koli že;

sem čisto majhna in sebična.

 

Šele zdaj to vem,

šele zdaj to vem:

sem največ in hkrati nična.

 

Splet dolgočasja in bega realnosti,

iskanja resnice, ljubezni pa ni in ni …

 

Kakorkoli že,

kakorkoli že ...

Puščaš me tako ledeno.

 

 

 

 

 

 ***

 

 

 

 

 

​

IMAOSAN PREKRASANSAN

 

Imaosan prekrasansan,

plula sva v varen

pristan, midva, mlada, lepa ...

 

Sladko kot marcipan,

danes še slajši je dan,

midva se ljubiva, ljubiva!

 

Pod kostanji, na ulicah,

po travnikih in na križiščih ...

 

Vse postaja najino in čisto,

vse bova umila, boš videla …

 

Midva se ljubiva, ljubiva!

Imaosan prekrasansan,

danes še slajši je dan,

midva, sama, lepa ...

 

Nekoč bova legala spat,

se ljubila in grizla za vrat,

midva, mlada, lepa,

midva se ljubiva, ljubiva,

midva, sama, lepa,

midva se ljubiva, ljubiva!

 

 

 

 

 

 ***

 

 

 

 

 

 

NAJINI GOZDOVI

 

 

Temni so gozdovi v prsih najinih teles.

Temni so robovi oblakov nad krošnjami dreves.

 

Bežiš pred težo lastnih sanj,

bežiš pred ritmom vprašanj,

bežiš pred lenim časom, ki stoji.

 

Hitre in deroče so reke najinih očes.

Ostri in ošiljeni gibi najinih ušes.

 

Igraš se s težo lastnih sanj,

igraš se z ritmom vprašanj,

igraš se z lenim časom, ki stoji.

 

Ne glej nazaj, ne glej naprej,

zapri oči in se nasmej,

razširi krila in odštej ...

(7, 6, 5, 4, 3, 2, 1)

 

Divje in surove živali živali najinih želja.

Bistri in žareči kristali najinih solza.

 

Klečiš pod težo lastnih sanj,

klečiš v ritmu vprašanj,

klečiš pred lenim časom, ki stoji.

 

Ne glej nazaj, ne glej naprej,

zapri oči in se nasmej,

Razširi krila in odštej …

(7, 6, 5, 4, 3, 2, 1).

 

 

 

 

 *** 

 

 

 

 

 

BLACK BUDA

 

 

Svet poln vonjev, barv in oblik

in tisočev televizijskih slik

in jaz vztrajam tu kot divji kip,

prignan, privezan v vsakdanji hip.

In tisto, kar bledi.

 

Vse spremeni, black buda,

bodi brez skrbi.

Vse se prelevi, black buda.

 

Miljon jezikov in miljon ljudi,

miljon obrazov in miljon stvari;

kljub temu – jaz sem tam in tukaj ti,

vmes pa mrtve čustvene smeti.

In tisto, kar molči.

 

Poljubim te na čelo in me ni,

odidem naglo, da se ti zvrti,

moj tek, moj lok in moja gosta kri

in dolga nova senca, ki beži.

In tisto, kar trpi.

 

Črni buda je razlog brez upora,

divji kip v svetu iz Lego kock,

dvigne roko, ustavi čas kot dirigent,

samozavesten kot Predin na “Dan Evrope”,

posnifa bele črte na avtocesti,

pritiska črne tipke na klavirju,

bedak se klati, pametni potuje.

 

Črni buda ostaja nepodkupljiv,

je nedotakljiv, kot so ljudje v izložbah,

njegov bicikel še nikoli ni bil ukraden,

in ko pride konec tega sveta, ga ne bo zraven,

on je hitrejši in boljši od nas v vseh pogledih,

njegova ročna ura vedno kaže pet do sedmih,

spi na stopnicah in ima razgled na igrišče.

 

Vse tete mu govorijo, da ga v hlačah nič ni,

on sam pri sebi ve, da ima debele kosti,

ker je srečen kot crn macek, lačen in bos,

medtem ko mama doma obrača Martinovo gos,

vse, kar ve, je to, da ve on čisto vse,

vsaka poteza in kretnja je umetnost,

moj tek, moj lok, moja gosta kri,

dolga nova senca, ki beži – black Buddha.

 

 

 

 

 

 

***

 

 

 

​

​

​

MAJ

 

 

Danes je ta maj,

dolg in temen maj,

v sebi skriva vse, od klicaj do vprašaj,

zavrten nazaj.

 

Vse sem bil, razen prejšnji jaz, dobil sem

tisoč obrazov: terorist, oče, lažnivec, pesnik,

najstnik, menih, učitelj, kuhar, maser, lakaj,

omahljivec, mumija, razbito ogledalo, sovrstnik,

rabelj, fukač, hribolazec, amater, starejši brat!

Danes je ta maj – dolg in temen maj!

 

Danes je ta maj,

dolg in temen maj,

v sebi skriva vse:

od klicaj do vprašaj …

Zavrten, nazaj.

 

 

 

 

 

*** 

​

 

 

 

 

NIMAM VEČ

 

 

Ravna je gladina morja,

mirna kot moje srce.

 

Mirne vrane so in polja,

mirni kot moje srce.

 

Ko poveš vse, ko odgrneš vse,

spet si mrk in sam in odletiš stran.

 

Ko izgine vse, ko odmisliš vse,

vzide spet nov dan in se zbudiš sam.

 

Lahen vetrič in ciprese,

vrelo sonce in nebo.

 

Mehke kapljice na koži,

daljne ladje, ki gredo.

 

Ravna je gladina morja,

mirna kot moje srce.

 

 

 

 

 

 *** 

 

 

 

 

 

 

NEW YORK - PARIZ

 

 

Stopi sem in objemi me,

steci sem in objemi me,

nikoli ne izpusti me

iz teh tvojih rok

in poljubi me,

spet naj se sklene najin krog.

 

Stopi sem in objemi me,

zlomi me in razgrni se,

nikoli ne iztrgaj se

iz teh mojih rok

in poljubi me,

spet naj se sklene najin krog.

 

Te dežele samotne so

in te maske minljive so.

 

Nad Parizom visi nebo

in pod mostom stoji nekdo.

 

Stopi sem in objemi me,

zlomi se in razgrni se,

nikoli ne iztrgaj se

iz teh mojih rok

in poljubi me,

spet naj se sklene najin krog.

 

 

 

 

 

 *** 

 

 

 

 

 

SPET JE VEČER

 

 

Spet je večer in jaz in ti,

pod zvezdami,

pod jasnim nebom,

spet sva oba zaljubljena,

obljubljena zvezdogledom.

 

In zreva v noč objeta in pravljična

in prst se s prstom spleta …

dvoje src teče za naju.

 

Spet je večer in so sledi

med lučkami na daljnem begu,

z njimi midva zaljubljena,

obljubljena zvezdogledom.

 

 

 

 

 

***

 

 

 

 

 

PACHEKA BUDA

 

 

Inštrumentalna skladba (gl. spodaj).

 

​

 

 

 

​

/////

 

 

​

​

​

​

 KOLOFON CELOTNEGA ALBUMA

 

 

 

Glasbeno vodstvo, avtor besedil, glasbe, glasbenih priredb, založnik, tonski tehnik in izvršni producent albuma: Gal Gjurin.

 

​

​

 

***

 

​

​

Kjer je toplo (2008)

 

Severa Gjurin: glas
Gal Gjurin: klavir, akustične kitare, kontrabas,
orgle Hammond A-100, tolkala
Bor Zakonjšek: bobni
Matjaž Porovne: violine
 

Producent: Gal Gjurin
Mix: Gal Gjurin in Gregor Zemljič
Studio HAD, Diskografska hiša HAD, Ljubljana
oktober 2008/november 2009

 

 

 

 

 

Brez sramu in brez strahu (2004)

 

Severa Gjurin: glas
Gal Gjurin: klavir, harmonika, kontrabas, orgle Hammond A-100
Boštjan Gombač: klarinet

Dejan Lapanja: električna kitara
Andraž Mazi: električna kitara
Gašper Peršl: bobni
Žiga Golob: kontrabas
Blaž Celarec: tolkala
Igor Matkovič: krilni rog (fluegelhorn)
Nataša Brina Zupančič: violina
Matjaž Porovne: violine
Primož Zalaznik: violončelo

 

Producent: Gal Gjurin
Mix: Gal Gjurin in Dejan Lapanja
Posebna zahvala gre Glasbeni šoli Logatec,
ki je posodila dvorano in koncertni klavir.
Studio Resnevem, Škofja Loka
avgust/september/oktober 2004
 

 

 

 

 

Pacheka buda (2005)

 

Gal Gjurin: koncertni klavir

Žiga Golob: kontrabas
Boštjan Gombač: pojoča žaga
Gašper Peršl: bobni

 

Producent: Gal Gjurin

Posnetek v živo, oddaja Izštekani z Juretom Longyko,
RTV SLO, Studio 26 Radia Slovenija, februarja 2005.

Mix: Aleš Štefančič, Studio DH, Rakek, oktober 2005
 

 

 

  

 

Vse ostale skladbe na albumu (2004)

 

Severa Gjurin: glas

Gal Gjurin: glas, elektični bas

Boštjan Gombač: klarinet, irske kositrne piščali,
glas, irski bodhran, pojoča žaga
Miha Blažič – N’toko: glas (rap)
Dejan Lapanja: akustična in električna kitara
Andraž Mazi: električna kitara
Rihard Zadravec: harmonika
Gašper Peršl: bobni
Blaž Celarec: tolkala
 

Producent: Gal Gjurin
Koprucent: Dejan Lapanja

Mix: Gal Gjurin in Dejan Lapanja
Studio Resnevem, Škofja Loka
avgust/september/oktober 2004

 

 

​

***

​

​

 

Oblikovanje ovitka: Blaž Učakar (GUD), Matej Gruden (GUD) in Jerca Polončič.

24-bitni remastering posnetkov: Gregor Zemljič (september/oktober 2009).
Končna zvočna podoba: Gal Gjurin.

 

© ℗ Gal Gjurin. Plošča je uradno izšla ob razprodanem koncertu Gala Gjurina v osrednji dvorani Kina Šiška, Ljubljana, Slovenija, EU, 29. novembra 2009.  

​

​

​

***

​

​

​

Avtor spremne besede k albumu: Gal Gjurin. "Sončna ljubljanska novembrska nedelja je. Ura kaže malo čez eno popoldne, tri nadstropja visoko pišem tale kratek predgovor. Nedaleč stran na Fakulteti za arhitekturo mlada kreativna ekipa snuje dizajn pričujočega albuma. Priprave so v polnem teku, glave in misli brnijo, promet zunaj pa je tih, skoraj neslišen ... pred vami je plošča, ki dokazuje, da je glasba res časovna umetnost, kakor pravi znameniti novopoljanski ljubljanski grafit, hkrati pa je umetnost časa. Zavzema lahko nove podobe, preobleke in pozicije, da lahko neštetokrat umre in se znova rodi. Vse skladbe, vključno s posnetki izpred petih let, ki so bili objavljeni kot album "Med moškim in žensko" (2004), so dobili novo zvočno podobo, za katero je poskrbel glasbeni producent in performativni oblikovalec zvoka Gregor Zemljič (Silence/Earresistible mastering); naslovna pesem z istoimenskega albuma "Brez sramu in brez strahu" (2005) pa je ob tej priložnosti obogatena z godali in pihali. Povsem nova skladba "Kjer je toplo" je premierno predstavljena prav tukaj, na tem albumu. Delovanje projekta Olivija torej pogojujejo raznoteri dejavniki: moja edina želja pa je, da glasba, ki sem jo spisal, živi naprej. Naj bo ta plošča dokaz tega." Ljubljana, 22. novembra 2009.

​

​

​

***

​

​